Nižje ne gre

Do 20. stoletja je v Evropi tekom vrste slogovnih obdobij prevladovala glasbena govorica, ki je v vlogi vodilnih ali izstopajočih glasov potrebovala agilna glasbila sposobna prepričljivega izvajanja vitkih, razgibanih melodičnih linij v višjih frekvenčnih spektrih, zato se je kontrabas, ki ga odlikujejo predvsem naštetemu povsem nasprotne vrline, sila redko pojavljal kot solistično glasbilo. Prve sonate in koncerte v obdobju baroka in klasicizma so za kontrabas ali violone, kontrabasu sorodno glasbilo iz 17. in 18. stoletja s pogosto terčno uglasitvijo strun, pisali Johann Matthias Sperger, Carl Ditters von Dittersdorf in Johann Baptist Vanhal, ki so bili tudi sami kontrabasisti. Kasneje je italijansko občinstvo navduševal dirigent in kontrabasistični virtuoz Giovanni Bottesini (ta še danes velja za najpomembnejšega romantičnega skladatelja za kontrabas), ko je v odmorih opernih predstav, ki jih je vodil (zaupana mu je bila tudi krstna uprizoritev Verdijeve Aide ob otvoritvi Sueškega prekopa) v avli na kontrabas izvajal vratolomne variacije na melodije v prvem dejanju slišanih arij.

Seveda še danes skladatelji večinoma pišejo po naročilu ali vsaj s konkretnim interpretom praizvedbe v mislih in to velja tudi za skladbe na tem albumu. Bassouvenir in Tango for one sta bila napisana za slovitega solista in univerzitetnega profesorja Zorana Markovića, ki nosi levji delež zaslug za razvoj slovenskega kontrabasizma. Skladbo Svašta je prvi izvedel skladateljev srednješolski kolega, danes pa član prestižnega orkestra Dunajskih filharmonikov, Iztok Hrastnik. Vesel sem, da sta dve deli s tega albuma nastali tudi na moje vabilo - Matija Krečič je skladbo za kontrabas in klavir napisal za mojo turnejo v sklopu GM odra leta 2015, Iztok Kocen pa je novembra 2024 skladbo za solo kontrabas napisal prav za ta album in jo torej dejanska krstna izvedba na odru šele čaka.

Skratka, to ni album kontrabasista, to je album dobre glasbe.